noah

« | | »

MINILO JE LETO DNI

2.10.2012

od tragične izgube mojega dragega sina Robija. Občutki in spomini ostajajo in se ponovijo vsakokrat, ko zagledam podoben obraz, predelan avto ….

  • Share/Bookmark
 

Avtor noah, zapisano 2.10.2012 ob 14:53 pod miks. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

13 odgovorov na “MINILO JE LETO DNI”
  1. Marjana - 2.10.2012 ob 15:43

    Še vedno ne najdem pravih besed, sploh pa ne tistih, za katere se mi zdi, da bi jih morala izreči. Toliko vsega se ti je zgodilo od takrat, da prave priložnosti govoriti o Robiju niti ni bilo. Ne morem razumeti, kako težko ti more biti ob vsemu, ne vem kako je izgubiti otroka … Vem, da veš, da sem v mislih s tabo, da s tabo delim občutke današnjega dneva spomina na tvojega sina Robija. Močno zaupam vate. Želim ti, da osmisliš njegovo smrt in v njej najdeš moč za svoje borbe, da v očkah svoje vnučke prepoznaš Življenje, ki teče dalje.

  2. ~ simoneta sho ~ - 2.10.2012 ob 16:27
    ~ simoneta sho ~

    Hudo. Nisem vedela. Nekaj najtežjega je izgubiti otroka. Del sebe. Perspektiven mladenič, na pragu življenja. To nekako ni v skladu z naravnim redom preživetja. Še najmanj v očeh staršev. Neubesedljivo boleča izguba je to. Usoda pa … ah ta kruta usoda se na trpkost ne ozira. Da gre za izkušnjo, pravi. Drži se, Noah. Moje sočutje.

    Vsi otroci, so naši otroci … Robijev duh se zdaj zrcali v Veronikinih očeh. Nedolžen smeh naj te navdaja z upanjem, njena mlada volja pa vliva moč.

    http://www.slideshare.net/sladm/tone-pavek-vsi-otroci

  3. Nevenka - 2.10.2012 ob 17:39

    Take reči so pa tako žalostne. A če bi imela moč, bi naredila čudež…

  4. dare - 2.10.2012 ob 20:33
    dare

    Sandi, drži se, kaj naj napišem drugega. Žal mi je, da za tvojo nesrečo nisem vedel. Mislil sem, da je bil tisti infarkt pa ja zadnji udarec. Res, res ti od srca želim, da bi se iz vsega pobral, našel pri sebi in med svojimi svoj mir in novo iskrico,ki te bo gnala naprej.

  5. noah - 3.10.2012 ob 12:40
    noah

    Marjana:

    življenje je nepredvidljivo in človek nikoli ne ve kaj ga čaka za vogalom, pomembno je, da se ne vda v usodo in je vedno pripravljen, da se spoprime z dano situacijo.

    lp Sandi

  6. noah - 3.10.2012 ob 13:35
    noah

    simoneta sho :

    Hvala za podporo.

  7. noah - 3.10.2012 ob 13:38
    noah

    Nevenka:

    če bi lahko delali čudeže bi bilo pa ?!…..

  8. noah - 3.10.2012 ob 13:42
    noah

    Dare:

    Kar obvladam je pobiranje, ki pa mi pobira ogromno energije, katere pa imam še kar nekaj na zalogi. Hvala.

  9. Don Marko M - 6.10.2012 ob 00:18

    ne znam si predstavljati tvojih občutkov v tem primeru,verjamem pa, da bodo vsi tvoji nadaljni boji lažje premagljivi z Robijem v srcu…..spoštovanje obema

  10. noah - 7.10.2012 ob 11:37
    noah

    Don Marko M:

    hvala prijatelj za podporo in en lep pozdrav tebi in tvoji družini :)

  11. vlatka - 22.10.2012 ob 01:19

    Noah,

    verjemi, nisi edini.

    Vsak človek gre po poti, ki si jo je izbral.

    Je hudo. Je hudo. A nihče nima moči, da bi tega ali onega ubranil njegove poti.

    Vsak si določi usodo sam.

    Ni lahko za preživelega, a treba je spoštovati odločitev odhajajočega.

    Bolečino je pa potrebno pestovati, dokler se ne izkristalizira zakaj.

    Upam, da me razumeš.

    P.S.

    No, to je približno tako: vsak si po želji izbere svoj avto, v katerem bo užival.

    Zastonj je, da ga drugi prepričujemo, kateri avto je boljši zanj.

    Odločitev je vedno v posamezniku.

    Ne vem, če ti bo to tolažba, a razumeti moraš, da smo si sami odgovorni za svojo pot – usodo.

    P.S.1.

    Jaz sem “pokopala” že toliko svojih – intimnih – sorodnikov, prijateljev in znancev, pa se me bolečine vedno znova in znova dotaknejo. Zato te razumem. A čas naredi svoje. Bolečina zbledi, a spomini ostanejo.

  12. noah - 22.10.2012 ob 13:06
    noah

    Vlatka:

    Vsi smo ali bomo še izgubili kakšnega svojega sorodnika ali znanca, vendar se to ne more primerjati z izgubo svojega otroka. Tolažbe ne pričakujem in ne potrebujem, življenje sprejemam tako kot je z vsem dobrim in hudim, ki mi ga ponuja :)

  13. vlatka - 23.10.2012 ob 01:44
    vlatka

    Noah,

    verjetno res. A to je odvisno od človekovega čutenja in ne sorodstvene vezi.

    Izguba mojega brata je bila zame hujša kot izguba očeta. Najhuje pa mi je bilo za mamo, ko sem videla, čutila, kako zelo trpi.

    Bolečine so bolečine in jih je treba sprejeti.

    Seveda, da ne potrebuješ tolažbe.Tolažbe sploh ni in je ne more biti. Vse je v tvojem srcu. Šele, ko si ti pripravljen nekaj spremeniti, je bolje.

    Si borec in ostani borec.

    To šteje!!!

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !