noah

Tokrat ga organizira naš blogar bin.

Po prijetnem srečanju pri Bordonu na Primorskem , ki ga je organiziral kamper, sedaj noah

je organizacijo srečanja prevzel naš humorist blogar mijau na Ptuju

nato sta se v Celju potrudile M&M in Roti

sedaj pa je organizacijo prevzel bin.

Prijave in informacije

Lepo vreme je privabilo v Izolo množico ljudi, pa tudi mene je zvabilo iz mojega brloga in sem si šel malo pretegniti noge ter pomartinčkat na spomladansko sonce.

Obhodil sem stojnice na bolšjaku, kupovati tako ali tako nisem imel namena.

Sem pa videl kar nekaj zanimivih stvari, potem so me pa moje noge opomnile, da je treba domov

Danes okoli devete ure je nasedla 220 m dolga ladja pred Debelim rtičem. Ladja, ki ima ugrez enajst metrov se je zarila šest metrov globoko v mulj. Globina morja je namreč tam pet metrov. Reševalne ekipe čakajo na plimo, potem pa bodo poskušali z vlačilci potegniti ladjo iz mulja. Do razlitja nafte ni prišlo, poškodbe ladje pa še niso znane.

Nasedla ladja je plula v gosti megli kar pa pri vsej moderni navigacijski opremi ne bi smel biti kakšen večji problem.

Več

Danes sem prebral novico, ki bi jo imel za veliko potegavščino, če bi bila objavljena 1. aprila, tako pa me je prijetno presenetila. Zdravstvena blagajna bo namreč od 1. marca krila stroške za standardna očala in to za različne dioptrije kar pomeni veliko olajšanje za večino slabovidnih, ki si z mizernimi dohodki ne morejo privoščiti veliko precenjena očala, ki jih ponujajo optiki.

O tem sem že pisal vendar si takrat nisem mogel predstavljati, da bo ta problem tako hitro rešen, kajti agonija z predragimi očali se je vlekla že leta. Vsakomur je namreč jasno, da je cena korekcijskih očal, ki je primerljiva s ceno televizijskega sprejemnika nekaj desetkrat previsoka glede na vrednost izdelka in, da so očala draga zaradi monopola, ki ga vzdržujejo optiki prave konkurence pa do sedaj še ni bilo.

Lansko leto sem že pisal, da čakam terapije za moj križ v Portoroških termah Palace in sedaj sem končno prišel na vrsto. Po prijetni masaži sem si privoščil na sončni terasi hotela kapučin in eno prepovedano palčko.

Kmalu se mi je pridružil vrabček in me povprašal po zdravju.

Nato je priletel še golob, ki ga je zanimalo kako se počutim po masaži.

Potem je prišla še ostala druščina in debata se je začela.

Ker so me čakale še ostale terapije smo se razšli, drugače bi pa še kakšno rekli.

Sedaj mi je pa zime zadosti, hočem poletje, hočem delati stvari, ki me veselijo, hočem plavati v morju, loviti ribe ali pa se samo voziti z barko.

Taka proba lastnoročno narejene barke je sicer dokaj adrenalinska, v kraj pa prideš prezebel in moker.

Veliko lepše je poleti, ko se odpravljam na ribolov.

Pa veselje vnukov naredi vzdušje še lepše.

Tudi spomladi in jeseni se človek lahko lepo sprosti.

Pozimi, ko piha burja in je mraz ali pa celo sneg je pa lepše doma na toplem sanjati o poletju

Še pred dnevi potopljena barka že plava in po zamenjavi motorja bo služila kot prej ali pa še bolje.

Se je pa ta čas potopila druga, ki čaka, da se je kdo usmili.

Pa še ena, ki je samo še za en prst oddaljena od podobne usode, samo rahel val in bo pod vodo.

Tudi to staro dvigalo je samo še spomin na namen , ki ga je imelo.

In zopet asociacija na delo naše vlade, ki z neučinkovitimi sredstvi rešuje gospodarstvo med tem pa okoli nje vse tone.

Pod vodo je, na dnu pa še ni, ker jo držijo vrvi v tem negotovem položaju. Če bi jo dvignili in iz nje izpraznili vodo ne bi več puščala, ker se je les napil in še bolj tesni. Motor je pa samo še za na odpad, rja naredi svoje, tak rjav (narečno tudi rdeč) motor nima smisla popravljati, potreben je nov, ki bi brezhibno deloval tudi v slabih razmerah. Barka bi z malo olepšav in novim motorjem lahko še vrsto let plula na veselje in srečo vseh njenih potnikov.Toda kaj ko se sama od sebe ne bo dvignila, enemu samemu potniku pa tudi ne bi uspelo, za ta podvig je pač potrebno več glav in še več rok.

Le zakaj me ta barka spominja na našo državo?

Zbudil sem se dobre volje, pogledal v hladilnik in si zapisal dve stvari, drugače do trgovine pozabim po kaj sem prišel in kupim štiri, ki ji ne rabim se usedel na moj motorinček in gas. Seveda sem se ustavil tudi v mojem priljubljenim lokalčku, naročil kavo, pogledal ven in glej ga zlomka, začelo je deževati.

Skozi očala na katere še zdaj nisem namontiral brisalcev nisem videl skoraj nič, brez očal pa tudi ne, do doma sem prišel moker do kože, skočil pod vroč tuš nato pa me je prešinila misel na film, ki sem ga gledal leta nazaj in si zabrundal melodijo.

Ne ne, vsak dežek mi pa že ne bo pokvaril razpoloženja

To se dobro zaveda naša vladna politika in pridno izkorišča to dejstvo za razdor med državljani. Z vsemi mediji nas vsakodnevno bombardira z novicami o pogubnih dejanjih rdečih in belih, pred in po vojni, manipulira z zgodovino in ljudmi ter ustvarja pogoje za spore med ljudmi, ki se prej niso nikoli kregali, danes pa si skočijo v lase samo ob omembi imena kakšne politične stranke.

Vse skupaj me spominja na čase, ko je Miloševič hujskal ljudi proti vsemu, kar ni bilo srbsko, sprl je narode, sosede, dolgoletne prijatelje tako močno, da je prišlo do morije, ki jo svet ne bo pozabil. Seveda tega ni počel, ker bi mu bilo dolgčas ampak zaradi denarja in oblasti, kajti ni težko vladati državljanom, ki se koljejo med seboj in nimajo časa razmišljati kdo je sploh povzročil morijo med njimi. Tako nekako deluje tudi naša politika, hoče spreti vse ljudi, da bi s tem odvrnila pozornost na težave in probleme, ki jih ustvarja ravno ona s krajo družbenega premoženja, korupcijo in podobnimi nečednostmi.

Zato ljudje, stopimo skupaj, pozabimo na umetno ustvarjena sovraštva in se osredotočimo na pravo težavo. Naša težava niso beli in rdeči, naša težava je vlada ne glede kakšne barve je, od tega kar bomo zahtevali od nje je odvisna kvaliteta našega življenja ter bodočnost nas in naših otrok.